V pričujočem članku so podani osnovni napotki, ki bi jih morali upoštevati pred odpremo rib, med samim transportom in po transportu. Opisane so nevarnosti, do katerih lahko pride pri tem in predstavljeni dejavniki, ki povzročajo stres pri transportiranih ribah. Podani so nasveti in priporočila, za učikovit in pravilen transport rib in njihovo prilaganjanje na novo okolje in zmanjšanje stresa pri tem postopku na minimum. Stres, ki ga ob nepravilo izvednem postopku povzročimo pri ribah v času trasporta je namreč zelo pogost razlog, da ribe zbolijo ali celo poginejo.
Vsak akvarist se prej ali slej sreča s problemom transporta rib. Pogosto se zgodi, da tekom procesa transporta rib, namesto da bi zmanjšali možnost izgube rib na minimum, nehote ogrozimo njihovo zdravje in včasih tudi življenje. Zato je pomembno poznati osnovna priporočila, ki pomagajo zmanjšati stres rib, in posledično tudi lastnika, na minimum.
Najbolj osnovna stvar, ki jo je treba imeti v mislih pri pripravi akvarijskih rib na transport je kvaliteta in količina vode, ki jo uporabimo. Za krajše transporte ponavadi uporabimo kar vodo iz akvarija kjer so naseljene ribe, ki jih bomo pošiljali. Pri daljših transportih pa velikokrat vodo pred tem ustrezno pripravimo (več o tem kasneje). V tem primeru mora biti voda, ki jo uporabimo za transport, istih oz. vsaj zelo podobnih parametrov, kot tista v kateri so bile ribe pred transportom. Če se voda, ki jo uporabimo za pošiljanje razlikuje od tiste, ki je v akvariju, kjer so naseljene ribe, je dobro, da vodo v akvariju iz katerega bomo pošiljali ribe, postopno prilagodimo na tisto, katero bomo uporabili za transport. To najenostavneje naredimo z delnimi menjavami vode. Nikoli pa ne menjamo vode v akvariju neposredno pred pošiljanjem, ker bi to lahko povzročilo dodaten stres za ribe.
Akvarijske ribe ponavadi transportiramo v plastičnih (najbolj pogosto polietilenskih) vrečkah, redkeje pa tudi v posebnih posodah. Načeloma je priporočljivejše transportirati ribe v vrečkah saj te bolj ublažijo udarce rib ob stene, do katerih lahko pride med samim tranportom. Najpomembnejše pa je, da vrečke oz. posode v katerih ribe transportiramo ne prepuščajo vode in ne spuščajo v vodo nobenih strupenih snovi. Vrečke, ki se trenutno najpogosteje uporabljajo za transport imajo zaobljene robove, kar preprečuje, da bi se riba zaglavila v kotu vrečke, v primeru, da se paket oz. posamezna vrečka prevrne (Slika 1).
Razmerje med količino vode in kisika (oz. atmosferskega zraka v primeru kratkih razdalj) v vrečkah naj bo: 20-35% vode in 80-65% kisika (atmorsferkega zraka).
Slika 1: Plastična vrečka z zobljenimi robovi, ki se najpogosteje uporablja za transport rib. Fotografija: K. Mierzeńska
Akvarijske ribe, so podobo kot večina drugih živih organizmov bolj umirjene, če se prevažajo v temi. Sploh za daljše razdalje pa je priporočljiva uporaba tudi toplotno izolacijske embalaže oz. stiropornih škatel, ki nudijo še dodatno zaščito (Slika 2). Stiroporne škatle varujejo vrečke pred poškodbami, hkrati pa pripomorejo pri vzdrževanju temperature in zagotavljajo temen prostor, kar zmanjša stres pri transportiranih ribah. Posebej v zimskih mesecih in pa sicer tudi zelo vročih poletnih mesecih je tole zelo pomembno. Če nimamo na voljo stiropornih škatel lahko uporabimo tudi hladilno torbo.
Slika 2: Stiroporna škatla, ki se najpogosteje uporablja za transport (predvsem pri daljših razdaljah). Fotografija: K. Mierzeńska
V nadaljevanju predstavljamo dejavnike, ki imajo ključno vlogo pri transportu rib.
Temperatura vode
S povišanjem temperature vode se nasičenost vode s kisikom zmanjšuje (graf 1), hkrati pa se metabolizem akvarijskih organizmov poveča in s tem tudi njihova potreba po kisiku.
Graf 1: Količina kisika, izmerjena pri normalnem tlaku ene atmosfere (760 mg Hg), se s povečanjem temperature zmanjšuje.
Zato je boljše, da je temperatura med trasportom za malenkost nižja, kot pa da bi bila previsoka. Vseeno pa moramo v hladnih mesecih paziti, da temperatura vode ne pade nižje od tiste, ki je še sprejemljiva za ribe. Najlažja rešitev, da preprečimo to je, da postavmo v trasportne škatle zraven vrečk z ribami, vrečke napolnjene s toplo vodo.
Nekatera visoko specializirana in modernizirana podjetja uporabljajo tudi posebne transportne posode z vgrajeno termoregulacijo in sistemom za dovajanje kisika. So pa take rešite vsekakor zelo drage in zato redko uporabljene.
Za vzdrževanje temperature se pogosto uporabljajo tudi posebni vložki - heat-packs (Slika 3). Ti vložki so napolnjeni s posebno tekočino iz materialov kot so celuloza, sol, aktivno oglje in železove spojine, ki reagirajo pod vplivom zraka, zaradi česar se sprošča energija v okolje v obliki toplote. Eden izmed proizvajalcev navaja podatke na etiketi, da ta vložek (heat-pack) doseže povprečno temperaturo 45-50°C v 30 minutah, njegov čas delovanja pa je približno 40 ur. Proizvajalec tudi zagotavlja, da vložek ni strupen a hkrati opozarja, da ne sme biti v neposrednem stiku s stenami transportne vrečke, da se prepreči lokalno pregrevanje.
Slika 3: “Heat pack”, vložek ki poskrbi za postopno sproščanje toplote v okolje. Fotografija: K. Mierzeńska
pH in trdota vode
Ribe med transportom izločajo (urin in blato) in izdihujejo ogljikov dioksid. Ko te spojine reagirajo, povzročajo počasno zakisanje okolja. Zaradi tega je priporočljivo, sploh pred daljšim transportom te parametre (pH in trdoto vode) malenkost dvigniti, vendar ne preko vredosti, ki jih ribe še prenašajo. Uporaba bolj trde vode za trasport je priporočljiva tudi zato, ker ta vsebuje več puferskih snovi in je zaradi tega manj dovzetna na nihanja.
Vrste rib
Poznavanje rib, ki jih bomo transportirali in njihovih potreb je prav tako zelo pomembno. Različne vrste rib imajo namreč različne potrebe. V nadaljevanju je podanih nekaj splošnih informacij.
Kot že vemo, imajo različne vrste različe potrebe glede trdote vode, pH-ja, temperature, itd… Prav tako pa se razlikujejo med vrstami rib potrebe po kisiku. Vrednost 3 mg/dm3 je po EIFAC (European Inland Fisheries Advisory Commission) varen minimum za akvarijske organizme, brez vpliva na poslabšanje njihovega počutja. Nižje vsebosti kisika od teh lahko vodijo do težav pri dihaju in do smrti zaradi zadušitve.
Zgoraj omenjena potreba po kisiku je zadovoljiva za večino vrst. Določene vrste (npr. tiste iz družine Cyprinidae) pa zahtevajo tudi višje vsebnosti kisika, odvisno od temperature vode od 5 do 6 mg/dm3. Še višje vsebnost kisika (nad 7 mg/dm3) potrebujejo npr. ribe iz družine Cobitidae.
Nekoliko drugačen način dihanja najdemo pri ribah iz družine Osphronemidae, pri katerih je v proces dihaja vpleten poseben organ (tako imenovan labirint). V praksi to pomeni, da lahko ima dodajanje čistega kisika za te ribe, predvsem pri daljših transportih, katastrofalne posledice. Zato se v primeru transporta teh rib priproča uporaba atmosferskega zraka in ne čistega kisika.
Velja tudi omeniti, da bodo vrste, ki so zelo aktivne porabile več kisika, kot mirnejše vrste, ki so manj dovzete na stres in se lažje prilagodijo novim situacijam.
Veliko akvaristov se sprašuje ali je možno transportirati samice materenskih ustonoš, ki ravno v tistem trenutku nosijo mladice v ustih. Tole ni najblj priporočljio, saj je povezano z velikim tveganjem, da izgubimo tako mladice, kakor samico.
Oblika telesa in velikost
Je naslednja lastnost rib, ki bi morala pritegiti vsaj malo pozornosti pri pripravi rib na transport. Večja in težja kot je riba, večje so potrebe po kisiku. Npr. ribe za katere je značilno visoko telo, kot so npr. Puntius tetrazona, skalarke (Pterophyllum scalare) ali diskusi (Symphosodon aequifasciatus) imajo nekoliko višje zahteve po kisiku, kot ribe z elegatnim (iztegnjenim) telesom, kot so npr. mečki (Xiphophorus helleri), Lepidiolamprologus lemairii in druge.
Slika 4: Ribe z višjim telesom imajo običajno večje potrebe po kisiku, kot ribe z elegantnejšim (iztegnjenim) telesom. Fotografija: M. Kwolek-Mirek
V primeru iste vrste rib velja omeniti, da je potreba po kisiku pri večjih (odraslih) ribah manjša glede na telesno težo, kot pri manjših (mladih) ribah. 10x povečanje teže je povezano približno s padcom potrebe po kisiku za 21% (glede na enoto teže seveda). To je povezano z zmanjšanjem relativne dihalne površine škrg in slabljenjem biokemijskih procesov v organizmu.
Starost rib
Ena od značilnosti staranja je, da se upočasnijo metabolični procesi, torej starejše živali porabijo manj kisika, kot mlajše. Mladice in mlajše ribe so tudi manj dovzetne na zmanjšanje kiska, kakor so to odrasle ribe.
Hrana (napolnjenosti prebavnega trakta)
Nahranjene ribe so manj dovzetne na transport, kakor rahlo stradajoče ribe, saj imajo večje potrebe po kisiku. Kisik je namreč nepogrešljiv pri predelavi in absorbciji zaužite hrane. Poleg tega zaužita hrana povzroči dodatno izločanje, predvsem sečnine, ki vsebuje amonijak (NH3), ki je zelo strupena spojina in zaradi katerega lahko pride do zastrupitve rib z lastnimi izločki. Amonijak ima dražljiv učinek na sluznico dihal, poškoduje oči, škrge in kožo na kateri povzroči razjede in prispeva k razpadu rdečih krvnih celic (eritrocitov).
V skladu s priporočili EIFAC, je vrednost 0.025 mg/dm3 smatrana kot varna za akvarijske organizme. Mlade živali so bolj občutljive na njegovo prisotnost v vodi, kot odrasle ribe. Kaj se torej lahko naučimo iz tega? Da preprečimo takšno situacijo torej rib ne bi smel hraniti dan ali dva pred transportom.
Zdravstveno stanje rib
Pri ribah, ki niso naseljene v ustreznih pogojih, zdravstveno stanje pogosto ni najboljše. Do poslabšanja zdravstvena stanja pogosto pride tudi pri ribah, ki se večkrat transportirajo. To se žal dogaja tudi pri tako imenovani prodaji rib v verigi, ko grejo ribe od uvoznika, do enega prodajalca, nato še do drugega, tretjega in šele po nekaj transportih na koncu do akvarista. Oslabljene ali bolne ribe potrebujejo večjo stopnjo kisika, če želijo preživeti naslednjo fazo transporta, tudi če ta ne traja tako dolgo kot prejšnji transport. Zato vedno pošiljajmo le zdrave ribe.
Čas transporta
Na kratke razdalje, do nekaj ur, lahko napolimo vrečke z atmosferskim zrakom. Na daljše razdalje pa je boljše, da so vrečke napolnjene s čistim kisikom.
V zadnjem času so na voljo tudi vrečke s posebno tehnologijo, tako imenovane vrečke, ki "dihajo". Za te eden izmed proizvajalcev trdi, da te vrečke vsebujejo mikroskopske pore, ki so prepustne za plin ob tem pa ne prepuščajo vode. Po zaslugi teh por omogočajo določeno stopnjo izmenjave ogljikovega dioksida iz vrečke, s kisikom iz okoliškega zraka. Te vrečke tako omogočajo, da pošljemo ribe brez potrebe po polnjenju vrečk s čistim kiskom, vse kar je potrebno je napolniti vrečko z vodo, ki ima primerne parametre. Ribe transportirane v takih vrečkah, ki "dihajo”, bi naj lahko potovale po več dni, brez da bi to škodilo zdravju rib.
Slika 5: Vrečke, ki “dihajo”. Fotografija: K. Mierzeńska
Ribe ponavadi transportiramo v 2 do 3 literskih vrečkah. Za večje število rib oz. tudi večje posamezne ribe pa uporabimo 5 do 7 literske vrečke.
Medtem ko več majnših rib ponavadi transportiramo v eni vrečki pa večje ribe in pa predvsem drage ribe transportiramo v ločenih vrečkah. Ločeno transportiramo tudi določene vrste, kot so npr. plecoti (Loricariidae), somi (Siluridae) in pa tudi nekateri ostrižniki (Cichlidae), ki imajo ostre bodice, da se ne poškodujejo tekom transporta. Za te vrste je potrebno uporabiti seveda tudi ustrezne transportne vrečke oz. posode. Za povečanje varnosti pred poškodbo vrečke, je pogosto praksa uporaba dvojnih vrečk. Pri transportu je tudi dobra praksa, da se da med vrečke dodaten papir, ki pa ne sme spuščati nobenih strupenih snovi.
Medtem ko pripravljamo ribe na daljši transport mora akvarist nameniti tudi posebno pozornost kvaliteti vode, ki se ne sme bistveno poslabšati med samim transportom. Ribe imajo zmožnost prilagoditve na spremembe okolja, vendar pa niso naklonjene hitrim spremembam. Še posebej so nevarne hitre spremembe:
- Temperature vode (sprejemljiva sprememba do 3°C/h)
- pH vode (sprejemljiva sprememba do 0.3 pH/h) in
- prenasičenost vode s plini
Preizkušena metoda za zmanjšanje nihanja pH in omejitev povečanja dušikovih spojin (amonijaka, nitritov in nitratov) v vodi so kroglice oz. filtrirni mediji iz zeolitov in aktivnega oglja, ki jih lahko dodamo v vrečko.Ti material omogočajo absorbcijo izločkov rib. Je pa potrebno pred uporabo preveriti, če je aktivno oglje dobro za ta namen in če ne spušča mogoče v vodo preveč fosfatov, kar bi lahko okužilo poslane ribe.
Ostale substance, ki jih nekateri akvaristi uporabijo pri transportu rib so: nejodirana sol (NaCl), acryflavine in različni antibiotiki (npr. tetraciklini). Nizki odmerek natrijevega klorida (NaCl) zmanjšuje stres, preprečuje nenadne parazitske invazije in ima fungicidne in antibakterijske učinke. Poleg tega pomaga pri izločanju sluzi, ki ima pomembne zaščitne funkcije, kar je lahko posebej pomembno za ribe, ki so bile izpostavljene mikrolezijam ali kožnim odrgninam, pri postopku lovljenja pred trasportom. Je pa treba upoštevati, da nekatere vrste rib (tako imenova stenohaline), kot so npr. nekatere činklje (hillstream loaches, družina Balitoridae) in nekatere druge ne prenašajo dobro visoke slanosti. Na visoke koncetracije natrijevega klorida (NaCl) so prav tako občutljve ribe, ki naseljujejo mehke in kisle vode.
Acryflavine ima antibakterijski in fungicidni učinek. Raziskave pa so pokazale, da lahko previsoke količine povzročijo začasno ali pa tudi trajno neplodnost pri ribah (posebej pri živorodkah). Prav tako je dobro vedeti, da je ta acryflavine bolj strupen v alkalni vodi, kakor pa v kislem okolju, zato je treba njegov odmerek ustrezno prilagoditi glede na pH vode.
Posebej pozoren je potrebno biti tudi pri dodajanju antibiotikov. Njihova uporaba lahko pri občutljivejših vrstah povzroči možne nezaželene učinke, kot sta apatija in zavračanje hrane, kar lahko povzroči okvaro prebave in avitaminozo. Po transportu je potrebno opazovati ribe, saj so lahko nezaželeni učinki antibiotikov vidni šele čez nekaj dni.
Za daljše transporte velja omeniti tudi možnost uporabe anastetikov. Pripravki, kot sta Prospicin ali pa MS-222 se absorbirajo v krvni obtok preko škrg. V nizkih odmerkih povrzočajo omrtvičenost in imajo protistresni učinek. Zaradi tega imajo neposreden vpliv na zmanjšanje količine izločkov pri transportiranih ribah. Učinek anestetikov pa je lahko zelo specifičen in zato jih moramo uporabiti strogo v skladu z navodili proizvajalca.
Prospicin (etylo 3-[(1R)-1-fenyloetylo] imidazol -4- carboxylate) ima obliko belega prahu z relativno dobro topnostjo v vodi. Študije so pokazale, da čeprav povzroči izgubo zavesti, še vedno ne omejuje vseh živčnih refleksov in ne zmanjša dovzetnost na bolečino v celoti.
MS-222 (3-aminobenzoic acid methylsulfonic ester) je bel, kristalni prah, z zelo dobro topnostjo v vodi in se pod vplivom svetlobe enostavno razgradi. Povzroči kisel pH v vodnih raztopinah, zato potrebuje pufer, v ta namen se najpogosteje uporablja natrijev bikarbonat (NaHCO3) ali natrijev hidroksid (NaOH).
Najpomembnejši razlog in namen vsega zgoraj napisanega je maksimalno zmanjšanje stresa pri ribah, ki jih transportiramo. To ima ključno vlogo pri kasnejšem obdobju karantene in pri njihovem prilagajanju na nove pogoje.
Priprava karantenskega akvarija in aklimatizacija rib
Začasna ločitev novo kupljenih rib od ostalih rib, ki jih že imamo, se imenuje karantena. Beseda “quarantena” prihaja iz latinščine in pomeni 40 in to je tudi približno število dni, kako dolgo naj bi karantena trajala. V praksi je ta čas nekoliko krajši in je priporočljivo, da so ribe v karantenskem akvariju vsaj 3 do 4 tedne, s tem se bistveno zmanjša možnost, da z vnosom novih rib v akvarij, v katerem imamo ribe že od prej, le te izgubimo zaradi bakterij in virusov, ki jih lahko s sabo prinesejo nove ribe.
V kolikor karantenskega akvarija še nimamo pripravljenega, se postavitve le tega lotimo ustrezno prej, saj lahko priprava le tega traja od nekaj dni pa tudi do nekaj tednov, v kolikor moramo karantenski akvarij ciklati od začetka. Pomembno je, da je vzpostavljena ustrezna filtracija, ki mora delovati učinkovito – to pomeni, da je dušični cikel v celoti vzpostavljen. Da bi pospešili vzpostavitev dušičnega cikla lako uporabimo nekaj vode (50-60% volumna) iz utečenega akvarija. Čeprav je večina koristnih bakterij v filtru, pa je tudi v vodi nekaj bakterij, ki pomagajo pri vzpostavitvi dušičnega cikla. Dodajanje bakterij komercialnih produktov prav tako pospeši vzpostavitev dušičnega cikla a vseeno se to ne zgodi takoj, kakor obljubjajo nekateri proizvajalci. Najboljša in najhitrejša varianta, če želimo vzpostaviti dušični cikel zelo hitro in če imamo to možnost, pa je prenos dela filtrirnega materiala iz utečenega akvarija v filter karantenskega akvarija. S tem je dejansko dušični cikel vzpostavljen takoj, saj se v filtrirnem materialu nahaja velika večina koristnih bakterij, ki sodelujejo v dušičnem ciklu. Vseeno pa je dobro tudi v tem primeru počakati nekaj dni pred vnosom rib. Pred samim vnosom rib z akvarijskimi testi (kapljičnimi) obvezno preverimo vsebnost dušičnih spojin (vrednosti amonijaka in nitritov morajo biti pred naselitvijo na 0).
Voda, ki jo tako pripravimo mora biti seveda ustreznih parametrov, glede na zahteve rib, ki jih bomo naselili. Pri menjavah vode bodimo še posebej pozorni na to, da voda ki jo menjamo ne vsebuje klora, saj le ta draži škrbe, ribe so pa nanj takoj po transportu še bolj občutljive kakor sicer. Zato zelo priporočam staranje vode oz. v kolikor za to nimamo možnosti vsaj močno prezračevanje vode in uporabo tonikov za vodo.
Vnos akvarijskih organizmov po transportu predstavlja enega najbolj kritičnih trenutkov in je ključen za uspešen zaključek celotnega postopka transporta rib. Neprimerno razpakiranje in nepravilen vnos rib lahko povzroči velike izgube, zato nikoli ne dajajmo rib iz vrečke direktno v akvarij, saj so lahko parametri vode v vrečki zelo različni od tistih, ki jih imamo v akvariju, ribe pa so občutljive na hitre spremembe temperature, pH-ja,… Obvezno torej izvedimo aklimatizacijo rib, kar pomeni da ribe postopoma prilagodimo novemu okolju (parametrom vode). To lahko traja od 1 ure pa tudi do več kot 12 ur, odvisno od dolžne transporta in občutljivosti rib na spremembe. Postopek aklimatizacije rib pomeni, da večkrat zamenjamo del vode v transportnih vrečkah, ki jih izvedemo v ustreznih časovnih intervalih. Vodo v vrečko damo vedno iz akvarija (karantenskega) v katerega bomo kasneje naselili ribe. Cilj je, da kar se da počasi in postopno prilagodimo ribe na novo okolje. V primeru kratkega transporta je dovolj, da vodo menjamo 2x ali 3x, vsakič po cca 25% , v časovnem razmaku od 15 do 30 min. Če pa je transport trajal dlje časa (24 ur in več), je treba izvesti zamenjavo vode še bolj postopoma, v času od 1 ure pa do 12 ur večkrat zamenjamo od 10-15% vode. Količina vode, ki jo menjamo v vrečki in intervali menjave so kot že omenjeno tudi odvisni od občutljivosti rib na spremembe. Pri tistih najbolj občutljvih je aktualno tudi tako znano kapljično prilagajanje.
Slika 6: Vodo iz transportne vrečke nikoli ne zlijmo v akvarij in ribe nikoli ne dajmo iz vrečke direktno v akvarij brez izvedenega postopka aklimatizacije. Fotografija: K. Mierzeńska
Voda v katero bomo naselili ribe naj bo dobro prezračevana in z manjšim pretokom. Voda z visoko vsebnostjo kisika namreč omogoča, da akvarijski organizmi izravnajo primajklaj kisika v organizmu in učinkovito izločijo metabolite, kot je npr. amoniak.
Po obdobju predhodne aklimatizacije rib v vrečkah ribe previdno ujamimo in jih damo v pripravljen karantenski akvarij. Pred vnosom se prepričajmo, da je temperature vode v vrečki enaka tisti v akvariju, sploh če smo imeli vrečke v času prilagajanja v kakem hladnejšem prostoru. Pomembno je, da v karantenskem akvariju ni nobene ribe iz prejšnjih nabav. Pred naselitvjo rib lahko v vodo dodamo tudi malenkost soli (5-10g/dm3) – pozor še enkrat pri ribah, ki slabo prenašajo sol. Vodo iz vrečke nikoli ne zlijmo v akvarij, ker lahko metaboliti in substance, ki so bile dodane za transport negativno vplivajo na organizme. Po transportu akvarisjkih organizmov so le ti še posebej občutljivi na različne kemikalije, zato vsaj 24 ur po naselitvi ne dodajajmo nikakršh zdravil.
Rib tudi nikoli ne hranimo direktno po transportu. Prvo hranjenje naj bi bilo šele na drugi ali tretji dan po transportu. Dobra praksa je, da jim v procesu aklimatizacije v karanteni nudimo tudi vitaminske pripravke (B, C in E). Razglistenje in razčrvičenje je naslednja dolžnost, kateremo moramo izvesti v času bivanja v karanteni. Opazovanje zdravja rib je bistvena naloga akvarista v času bivanja rib karanteni.
Za zaključek še nekaj kratkih nasvetov, ki se jih je dobro držati pri postopu transporta rib in aklimatizaciji na novo okolje:
- izogibajmo se prevelikemu številu rib v transportni vrečki in v karantenskem akvariju po transportu
- pošiljajte rahlo sestradane ribe in jih ne hranite neposredno pred pošiljanjem
- v transportne vrečke in karantenske akvarije dodajte majhne vrednosti nejodirane soli (NaCl) – pozor pri ribah, ki soli ne prenašajo dobro
- za transport je boljše uporabiti malenkost bolj trdo vodo
- v karantenskih akvarijih nikoli ne mešajte rib iz različnih pošiljk
- v karantenskem akvariju ustvarite optimalne pogoje glede na ribe, ki jih boste naselili. Posebna pozornost velja dušikovim spojinam.
- izogibajte se terapevtskim kopelim v prvih 24-tih urah
Ta prispevek je povzet po članku “Fish transport” avtorja dr. inz. Grzegorz Zygmunt, ki je bil objavljen v 19-ti številki revije Tanganika Magazyn. Prevod in manjše dopolnitve: Gregor Bauer
Fotografje: Magdalena Kwolek-Mirek, Kataryna Mierzeńska
Please note: All of the pictures used on this page have been used with permission of their owner. Downloading and distribution of any copyrighted material from this site without copyright owner’s permission is not allowed.
V pričujočem članku so podani osnovni napotki, ki bi jih morali upoštevati pred odpremo rib, med samim transportom in po transportu. Opisane so nevarnosti, do katerih lahko pride pri tem in predstavljeni dejavniki, ki povzročajo stres pri transportiranih ribah. Podani so nasveti in priporočila, za učikovit in pravilen transport rib in njihovo prilaganjanje na novo okolje in zmanjšanje stresa pri tem postopku na minimum. Stres, ki ga ob nepravilo izvednem postopku povzročimo pri ribah v času trasporta je namreč zelo pogost razlog, da ribe zbolijo ali celo poginejo.
Vsak akvarist se prej ali slej sreča s problemom transporta rib. Pogosto se zgodi, da tekom procesa transporta rib, namesto da bi zmanjšali možnost izgube rib na minimum, nehote ogrozimo njihovo zdravje in včasih tudi življenje. Zato je pomembno poznati osnovna priporočila, ki pomagajo zmanjšati stres rib, in posledično tudi lastnika, na minimum.
Najbolj osnovna stvar, ki jo je treba imeti v mislih pri pripravi akvarijskih rib na transport je kvaliteta in količina vode, ki jo uporabimo. Za krajše transporte ponavadi uporabimo kar vodo iz akvarija kjer so naseljene ribe, ki jih bomo pošiljali. Pri daljših transportih pa velikokrat vodo pred tem ustrezno pripravimo (več o tem kasneje). V tem primeru mora biti voda, ki jo uporabimo za transport, istih oz. vsaj zelo podobnih parametrov, kot tista v kateri so bile ribe pred transportom. Če se voda, ki jo uporabimo za pošiljanje razlikuje od tiste, ki je v akvariju, kjer so naseljene ribe, je dobro, da vodo v akvariju iz katerega bomo pošiljali ribe, postopno prilagodimo na tisto, katero bomo uporabili za transport. To najenostavneje naredimo z delnimi menjavami vode. Nikoli pa ne menjamo vode v akvariju neposredno pred pošiljanjem, ker bi to lahko povzročilo dodaten stres za ribe.
Akvarijske ribe ponavadi transportiramo v plastičnih (najbolj pogosto polietilenskih) vrečkah, redkeje pa tudi v posebnih posodah. Načeloma je priporočljivejše transportirati ribe v vrečkah saj te bolj ublažijo udarce rib ob stene, do katerih lahko pride med samim tranportom. Najpomembnejše pa je, da vrečke oz. posode v katerih ribe transportiramo ne prepuščajo vode in ne spuščajo v vodo nobenih strupenih snovi. Vrečke, ki se trenutno najpogosteje uporabljajo za transport imajo zaobljene robove, kar preprečuje, da bi se riba zaglavila v kotu vrečke, v primeru, da se paket oz. posamezna vrečka prevrne (Slika 1).
Razmerje med količino vode in kisika (oz. atmosferskega zraka v primeru kratkih razdalj) v vrečkah naj bo: 20-35% vode in 80-65% kisika (atmorsferkega zraka).
Fotografija: K. Mierzeńska
Akvarijske ribe, so podobo kot večina drugih živih organizmov bolj umirjene, če se prevažajo v temi. Sploh za daljše razdalje pa je priporočljiva uporaba tudi toplotno izolacijske embalaže oz. stiropornih škatel, ki nudijo še dodatno zaščito (Slika 2). Stiroporne škatle varujejo vrečke pred poškodbami, hkrati pa pripomorejo pri vzdrževanju temperature in zagotavljajo temen prostor, kar zmanjša stres pri transportiranih ribah. Posebej v zimskih mesecih in pa sicer tudi zelo vročih poletnih mesecih je tole zelo pomembno. Če nimamo na voljo stiropornih škatel lahko uporabimo tudi hladilno torbo.
Fotografija: K. Mierzeńska
V nadaljevanju predstavljamo dejavnike, ki imajo ključno vlogo pri transportu rib.
Temperatura vode
S povišanjem temperature vode se nasičenost vode s kisikom zmanjšuje (graf 1), hkrati pa se metabolizem akvarijskih organizmov poveča in s tem tudi njihova potreba po kisiku.
Zato je boljše, da je temperatura med trasportom za malenkost nižja, kot pa da bi bila previsoka. Vseeno pa moramo v hladnih mesecih paziti, da temperatura vode ne pade nižje od tiste, ki je še sprejemljiva za ribe. Najlažja rešitev, da preprečimo to je, da postavmo v trasportne škatle zraven vrečk z ribami, vrečke napolnjene s toplo vodo.
Nekatera visoko specializirana in modernizirana podjetja uporabljajo tudi posebne transportne posode z vgrajeno termoregulacijo in sistemom za dovajanje kisika. So pa take rešite vsekakor zelo drage in zato redko uporabljene.
Za vzdrževanje temperature se pogosto uporabljajo tudi posebni vložki - heat-packs (Slika 3). Ti vložki so napolnjeni s posebno tekočino iz materialov kot so celuloza, sol, aktivno oglje in železove spojine, ki reagirajo pod vplivom zraka, zaradi česar se sprošča energija v okolje v obliki toplote. Eden izmed proizvajalcev navaja podatke na etiketi, da ta vložek (heat-pack) doseže povprečno temperaturo 45-50°C v 30 minutah, njegov čas delovanja pa je približno 40 ur. Proizvajalec tudi zagotavlja, da vložek ni strupen a hkrati opozarja, da ne sme biti v neposrednem stiku s stenami transportne vrečke, da se prepreči lokalno pregrevanje.
Fotografija: K. Mierzeńska
pH in trdota vode
Ribe med transportom izločajo (urin in blato) in izdihujejo ogljikov dioksid. Ko te spojine reagirajo, povzročajo počasno zakisanje okolja. Zaradi tega je priporočljivo, sploh pred daljšim transportom te parametre (pH in trdoto vode) malenkost dvigniti, vendar ne preko vredosti, ki jih ribe še prenašajo. Uporaba bolj trde vode za trasport je priporočljiva tudi zato, ker ta vsebuje več puferskih snovi in je zaradi tega manj dovzetna na nihanja.
Vrste rib
Poznavanje rib, ki jih bomo transportirali in njihovih potreb je prav tako zelo pomembno. Različne vrste rib imajo namreč različne potrebe. V nadaljevanju je podanih nekaj splošnih informacij.
Kot že vemo, imajo različne vrste različe potrebe glede trdote vode, pH-ja, temperature, itd… Prav tako pa se razlikujejo med vrstami rib potrebe po kisiku. Vrednost 3 mg/dm3 je po EIFAC (European Inland Fisheries Advisory Commission) varen minimum za akvarijske organizme, brez vpliva na poslabšanje njihovega počutja. Nižje vsebosti kisika od teh lahko vodijo do težav pri dihaju in do smrti zaradi zadušitve.
Zgoraj omenjena potreba po kisiku je zadovoljiva za večino vrst. Določene vrste (npr. tiste iz družine Cyprinidae) pa zahtevajo tudi višje vsebnosti kisika, odvisno od temperature vode od 5 do 6 mg/dm3. Še višje vsebnost kisika (nad 7 mg/dm3) potrebujejo npr. ribe iz družine Cobitidae.
Nekoliko drugačen način dihanja najdemo pri ribah iz družine Osphronemidae, pri katerih je v proces dihaja vpleten poseben organ (tako imenovan labirint). V praksi to pomeni, da lahko ima dodajanje čistega kisika za te ribe, predvsem pri daljših transportih, katastrofalne posledice. Zato se v primeru transporta teh rib priproča uporaba atmosferskega zraka in ne čistega kisika.
Velja tudi omeniti, da bodo vrste, ki so zelo aktivne porabile več kisika, kot mirnejše vrste, ki so manj dovzete na stres in se lažje prilagodijo novim situacijam.
Veliko akvaristov se sprašuje ali je možno transportirati samice materenskih ustonoš, ki ravno v tistem trenutku nosijo mladice v ustih. Tole ni najblj priporočljio, saj je povezano z velikim tveganjem, da izgubimo tako mladice, kakor samico.
Oblika telesa in velikost
Je naslednja lastnost rib, ki bi morala pritegiti vsaj malo pozornosti pri pripravi rib na transport. Večja in težja kot je riba, večje so potrebe po kisiku. Npr. ribe za katere je značilno visoko telo, kot so npr. Puntius tetrazona, skalarke (Pterophyllum scalare) ali diskusi (Symphosodon aequifasciatus) imajo nekoliko višje zahteve po kisiku, kot ribe z elegatnim (iztegnjenim) telesom, kot so npr. mečki (Xiphophorus helleri), Lepidiolamprologus lemairii in druge.
Fotografija: M. Kwolek-Mirek
V primeru iste vrste rib velja omeniti, da je potreba po kisiku pri večjih (odraslih) ribah manjša glede na telesno težo, kot pri manjših (mladih) ribah. 10x povečanje teže je povezano približno s padcom potrebe po kisiku za 21% (glede na enoto teže seveda). To je povezano z zmanjšanjem relativne dihalne površine škrg in slabljenjem biokemijskih procesov v organizmu.
Starost rib
Ena od značilnosti staranja je, da se upočasnijo metabolični procesi, torej starejše živali porabijo manj kisika, kot mlajše. Mladice in mlajše ribe so tudi manj dovzetne na zmanjšanje kiska, kakor so to odrasle ribe.
Hrana (napolnjenosti prebavnega trakta)
Nahranjene ribe so manj dovzetne na transport, kakor rahlo stradajoče ribe, saj imajo večje potrebe po kisiku. Kisik je namreč nepogrešljiv pri predelavi in absorbciji zaužite hrane. Poleg tega zaužita hrana povzroči dodatno izločanje, predvsem sečnine, ki vsebuje amonijak (NH3), ki je zelo strupena spojina in zaradi katerega lahko pride do zastrupitve rib z lastnimi izločki. Amonijak ima dražljiv učinek na sluznico dihal, poškoduje oči, škrge in kožo na kateri povzroči razjede in prispeva k razpadu rdečih krvnih celic (eritrocitov).
V skladu s priporočili EIFAC, je vrednost 0.025 mg/dm3 smatrana kot varna za akvarijske organizme. Mlade živali so bolj občutljive na njegovo prisotnost v vodi, kot odrasle ribe. Kaj se torej lahko naučimo iz tega? Da preprečimo takšno situacijo torej rib ne bi smel hraniti dan ali dva pred transportom.
Zdravstveno stanje rib
Pri ribah, ki niso naseljene v ustreznih pogojih, zdravstveno stanje pogosto ni najboljše. Do poslabšanja zdravstvena stanja pogosto pride tudi pri ribah, ki se večkrat transportirajo. To se žal dogaja tudi pri tako imenovani prodaji rib v verigi, ko grejo ribe od uvoznika, do enega prodajalca, nato še do drugega, tretjega in šele po nekaj transportih na koncu do akvarista. Oslabljene ali bolne ribe potrebujejo večjo stopnjo kisika, če želijo preživeti naslednjo fazo transporta, tudi če ta ne traja tako dolgo kot prejšnji transport. Zato vedno pošiljajmo le zdrave ribe.
Čas transporta
Na kratke razdalje, do nekaj ur, lahko napolimo vrečke z atmosferskim zrakom. Na daljše razdalje pa je boljše, da so vrečke napolnjene s čistim kisikom.
V zadnjem času so na voljo tudi vrečke s posebno tehnologijo, tako imenovane vrečke, ki "dihajo". Za te eden izmed proizvajalcev trdi, da te vrečke vsebujejo mikroskopske pore, ki so prepustne za plin ob tem pa ne prepuščajo vode. Po zaslugi teh por omogočajo določeno stopnjo izmenjave ogljikovega dioksida iz vrečke, s kisikom iz okoliškega zraka. Te vrečke tako omogočajo, da pošljemo ribe brez potrebe po polnjenju vrečk s čistim kiskom, vse kar je potrebno je napolniti vrečko z vodo, ki ima primerne parametre. Ribe transportirane v takih vrečkah, ki "dihajo”, bi naj lahko potovale po več dni, brez da bi to škodilo zdravju rib.
Fotografija: K. Mierzeńska
Ribe ponavadi transportiramo v 2 do 3 literskih vrečkah. Za večje število rib oz. tudi večje posamezne ribe pa uporabimo 5 do 7 literske vrečke.
Medtem ko več majnših rib ponavadi transportiramo v eni vrečki pa večje ribe in pa predvsem drage ribe transportiramo v ločenih vrečkah. Ločeno transportiramo tudi določene vrste, kot so npr. plecoti (Loricariidae), somi (Siluridae) in pa tudi nekateri ostrižniki (Cichlidae), ki imajo ostre bodice, da se ne poškodujejo tekom transporta. Za te vrste je potrebno uporabiti seveda tudi ustrezne transportne vrečke oz. posode. Za povečanje varnosti pred poškodbo vrečke, je pogosto praksa uporaba dvojnih vrečk. Pri transportu je tudi dobra praksa, da se da med vrečke dodaten papir, ki pa ne sme spuščati nobenih strupenih snovi.
Medtem ko pripravljamo ribe na daljši transport mora akvarist nameniti tudi posebno pozornost kvaliteti vode, ki se ne sme bistveno poslabšati med samim transportom. Ribe imajo zmožnost prilagoditve na spremembe okolja, vendar pa niso naklonjene hitrim spremembam. Še posebej so nevarne hitre spremembe:
- Temperature vode (sprejemljiva sprememba do 3°C/h)
- pH vode (sprejemljiva sprememba do 0.3 pH/h) in
- prenasičenost vode s plini
Preizkušena metoda za zmanjšanje nihanja pH in omejitev povečanja dušikovih spojin (amonijaka, nitritov in nitratov) v vodi so kroglice oz. filtrirni mediji iz zeolitov in aktivnega oglja, ki jih lahko dodamo v vrečko.Ti material omogočajo absorbcijo izločkov rib. Je pa potrebno pred uporabo preveriti, če je aktivno oglje dobro za ta namen in če ne spušča mogoče v vodo preveč fosfatov, kar bi lahko okužilo poslane ribe.
Ostale substance, ki jih nekateri akvaristi uporabijo pri transportu rib so: nejodirana sol (NaCl), acryflavine in različni antibiotiki (npr. tetraciklini). Nizki odmerek natrijevega klorida (NaCl) zmanjšuje stres, preprečuje nenadne parazitske invazije in ima fungicidne in antibakterijske učinke. Poleg tega pomaga pri izločanju sluzi, ki ima pomembne zaščitne funkcije, kar je lahko posebej pomembno za ribe, ki so bile izpostavljene mikrolezijam ali kožnim odrgninam, pri postopku lovljenja pred trasportom. Je pa treba upoštevati, da nekatere vrste rib (tako imenova stenohaline), kot so npr. nekatere činklje (hillstream loaches, družina Balitoridae) in nekatere druge ne prenašajo dobro visoke slanosti. Na visoke koncetracije natrijevega klorida (NaCl) so prav tako občutljve ribe, ki naseljujejo mehke in kisle vode.
Acryflavine ima antibakterijski in fungicidni učinek. Raziskave pa so pokazale, da lahko previsoke količine povzročijo začasno ali pa tudi trajno neplodnost pri ribah (posebej pri živorodkah). Prav tako je dobro vedeti, da je ta acryflavine bolj strupen v alkalni vodi, kakor pa v kislem okolju, zato je treba njegov odmerek ustrezno prilagoditi glede na pH vode.
Posebej pozoren je potrebno biti tudi pri dodajanju antibiotikov. Njihova uporaba lahko pri občutljivejših vrstah povzroči možne nezaželene učinke, kot sta apatija in zavračanje hrane, kar lahko povzroči okvaro prebave in avitaminozo. Po transportu je potrebno opazovati ribe, saj so lahko nezaželeni učinki antibiotikov vidni šele čez nekaj dni.
Za daljše transporte velja omeniti tudi možnost uporabe anastetikov. Pripravki, kot sta Prospicin ali pa MS-222 se absorbirajo v krvni obtok preko škrg. V nizkih odmerkih povrzočajo omrtvičenost in imajo protistresni učinek. Zaradi tega imajo neposreden vpliv na zmanjšanje količine izločkov pri transportiranih ribah. Učinek anestetikov pa je lahko zelo specifičen in zato jih moramo uporabiti strogo v skladu z navodili proizvajalca.
Prospicin (etylo 3-[(1R)-1-fenyloetylo] imidazol -4- carboxylate) ima obliko belega prahu z relativno dobro topnostjo v vodi. Študije so pokazale, da čeprav povzroči izgubo zavesti, še vedno ne omejuje vseh živčnih refleksov in ne zmanjša dovzetnost na bolečino v celoti.
MS-222 (3-aminobenzoic acid methylsulfonic ester) je bel, kristalni prah, z zelo dobro topnostjo v vodi in se pod vplivom svetlobe enostavno razgradi. Povzroči kisel pH v vodnih raztopinah, zato potrebuje pufer, v ta namen se najpogosteje uporablja natrijev bikarbonat (NaHCO3) ali natrijev hidroksid (NaOH).
Najpomembnejši razlog in namen vsega zgoraj napisanega je maksimalno zmanjšanje stresa pri ribah, ki jih transportiramo. To ima ključno vlogo pri kasnejšem obdobju karantene in pri njihovem prilagajanju na nove pogoje.
Priprava karantenskega akvarija in aklimatizacija rib
Začasna ločitev novo kupljenih rib od ostalih rib, ki jih že imamo, se imenuje karantena. Beseda “quarantena” prihaja iz latinščine in pomeni 40 in to je tudi približno število dni, kako dolgo naj bi karantena trajala. V praksi je ta čas nekoliko krajši in je priporočljivo, da so ribe v karantenskem akvariju vsaj 3 do 4 tedne, s tem se bistveno zmanjša možnost, da z vnosom novih rib v akvarij, v katerem imamo ribe že od prej, le te izgubimo zaradi bakterij in virusov, ki jih lahko s sabo prinesejo nove ribe.
V kolikor karantenskega akvarija še nimamo pripravljenega, se postavitve le tega lotimo ustrezno prej, saj lahko priprava le tega traja od nekaj dni pa tudi do nekaj tednov, v kolikor moramo karantenski akvarij ciklati od začetka. Pomembno je, da je vzpostavljena ustrezna filtracija, ki mora delovati učinkovito – to pomeni, da je dušični cikel v celoti vzpostavljen. Da bi pospešili vzpostavitev dušičnega cikla lako uporabimo nekaj vode (50-60% volumna) iz utečenega akvarija. Čeprav je večina koristnih bakterij v filtru, pa je tudi v vodi nekaj bakterij, ki pomagajo pri vzpostavitvi dušičnega cikla. Dodajanje bakterij komercialnih produktov prav tako pospeši vzpostavitev dušičnega cikla a vseeno se to ne zgodi takoj, kakor obljubjajo nekateri proizvajalci. Najboljša in najhitrejša varianta, če želimo vzpostaviti dušični cikel zelo hitro in če imamo to možnost, pa je prenos dela filtrirnega materiala iz utečenega akvarija v filter karantenskega akvarija. S tem je dejansko dušični cikel vzpostavljen takoj, saj se v filtrirnem materialu nahaja velika večina koristnih bakterij, ki sodelujejo v dušičnem ciklu. Vseeno pa je dobro tudi v tem primeru počakati nekaj dni pred vnosom rib. Pred samim vnosom rib z akvarijskimi testi (kapljičnimi) obvezno preverimo vsebnost dušičnih spojin (vrednosti amonijaka in nitritov morajo biti pred naselitvijo na 0).
Voda, ki jo tako pripravimo mora biti seveda ustreznih parametrov, glede na zahteve rib, ki jih bomo naselili. Pri menjavah vode bodimo še posebej pozorni na to, da voda ki jo menjamo ne vsebuje klora, saj le ta draži škrbe, ribe so pa nanj takoj po transportu še bolj občutljive kakor sicer. Zato zelo priporočam staranje vode oz. v kolikor za to nimamo možnosti vsaj močno prezračevanje vode in uporabo tonikov za vodo.
Vnos akvarijskih organizmov po transportu predstavlja enega najbolj kritičnih trenutkov in je ključen za uspešen zaključek celotnega postopka transporta rib. Neprimerno razpakiranje in nepravilen vnos rib lahko povzroči velike izgube, zato nikoli ne dajajmo rib iz vrečke direktno v akvarij, saj so lahko parametri vode v vrečki zelo različni od tistih, ki jih imamo v akvariju, ribe pa so občutljive na hitre spremembe temperature, pH-ja,… Obvezno torej izvedimo aklimatizacijo rib, kar pomeni da ribe postopoma prilagodimo novemu okolju (parametrom vode). To lahko traja od 1 ure pa tudi do več kot 12 ur, odvisno od dolžne transporta in občutljivosti rib na spremembe. Postopek aklimatizacije rib pomeni, da večkrat zamenjamo del vode v transportnih vrečkah, ki jih izvedemo v ustreznih časovnih intervalih. Vodo v vrečko damo vedno iz akvarija (karantenskega) v katerega bomo kasneje naselili ribe. Cilj je, da kar se da počasi in postopno prilagodimo ribe na novo okolje. V primeru kratkega transporta je dovolj, da vodo menjamo 2x ali 3x, vsakič po cca 25% , v časovnem razmaku od 15 do 30 min. Če pa je transport trajal dlje časa (24 ur in več), je treba izvesti zamenjavo vode še bolj postopoma, v času od 1 ure pa do 12 ur večkrat zamenjamo od 10-15% vode. Količina vode, ki jo menjamo v vrečki in intervali menjave so kot že omenjeno tudi odvisni od občutljivosti rib na spremembe. Pri tistih najbolj občutljvih je aktualno tudi tako znano kapljično prilagajanje.
Voda v katero bomo naselili ribe naj bo dobro prezračevana in z manjšim pretokom. Voda z visoko vsebnostjo kisika namreč omogoča, da akvarijski organizmi izravnajo primajklaj kisika v organizmu in učinkovito izločijo metabolite, kot je npr. amoniak.
Po obdobju predhodne aklimatizacije rib v vrečkah ribe previdno ujamimo in jih damo v pripravljen karantenski akvarij. Pred vnosom se prepričajmo, da je temperature vode v vrečki enaka tisti v akvariju, sploh če smo imeli vrečke v času prilagajanja v kakem hladnejšem prostoru. Pomembno je, da v karantenskem akvariju ni nobene ribe iz prejšnjih nabav. Pred naselitvjo rib lahko v vodo dodamo tudi malenkost soli (5-10g/dm3) – pozor še enkrat pri ribah, ki slabo prenašajo sol. Vodo iz vrečke nikoli ne zlijmo v akvarij, ker lahko metaboliti in substance, ki so bile dodane za transport negativno vplivajo na organizme. Po transportu akvarisjkih organizmov so le ti še posebej občutljivi na različne kemikalije, zato vsaj 24 ur po naselitvi ne dodajajmo nikakršh zdravil.
Rib tudi nikoli ne hranimo direktno po transportu. Prvo hranjenje naj bi bilo šele na drugi ali tretji dan po transportu. Dobra praksa je, da jim v procesu aklimatizacije v karanteni nudimo tudi vitaminske pripravke (B, C in E). Razglistenje in razčrvičenje je naslednja dolžnost, kateremo moramo izvesti v času bivanja v karanteni. Opazovanje zdravja rib je bistvena naloga akvarista v času bivanja rib karanteni.
Za zaključek še nekaj kratkih nasvetov, ki se jih je dobro držati pri postopu transporta rib in aklimatizaciji na novo okolje:
- izogibajmo se prevelikemu številu rib v transportni vrečki in v karantenskem akvariju po transportu
- pošiljajte rahlo sestradane ribe in jih ne hranite neposredno pred pošiljanjem
- v transportne vrečke in karantenske akvarije dodajte majhne vrednosti nejodirane soli (NaCl) – pozor pri ribah, ki soli ne prenašajo dobro
- za transport je boljše uporabiti malenkost bolj trdo vodo
- v karantenskih akvarijih nikoli ne mešajte rib iz različnih pošiljk
- v karantenskem akvariju ustvarite optimalne pogoje glede na ribe, ki jih boste naselili. Posebna pozornost velja dušikovim spojinam.
- izogibajte se terapevtskim kopelim v prvih 24-tih urah
Ta prispevek je povzet po članku “Fish transport” avtorja dr. inz. Grzegorz Zygmunt, ki je bil objavljen v 19-ti številki revije Tanganika Magazyn. Prevod in manjše dopolnitve: Gregor Bauer
Fotografje: Magdalena Kwolek-Mirek, Kataryna Mierzeńska